Roman Gospodov glas (1968) je eno najznamenitejših Lemovih del (poleg Solarisa), ki med drugim obravnavajo temo stika z nezemeljskimi civilizacijami ter vprašanje človekove etike in morale.
Profesor Hogarth obuja spomine na čase, ko se je pridružil skupini znanstvenikov, zbranih v tajnem in strogo varovanem puščavskem laboratoriju, da bi raziskali skrivnostni nevtrinski signal iz vesolja. Ob »zvezdnem pismu« se jim zastavlja več vprašanj: Kdo, če ta kdo sploh obstaja, je pošiljatelj tega sporočila? Kaj to »pismo« pomeni in s kakšnim namenom je bilo poslano? Bi lahko Zemljani poslani signal kako uporabili v praktične namene?
Kaj je Stik kot tak? Da bi se lahko vsaj malo približali odgovoru, morajo znanstveniki vzpostaviti obsežno metaznanost o hipotetičnih »pošiljateljih«, o njihovih namenih in motivih za sporazumevanje, o jezikih, ki bi se jih dalo skonstruirati, itn. Ker o domnevnih pošiljateljih in semantiki »pisma« ne morejo izvedeti nič gotovega, se preusmerijo k tistemu, kar jim je dostopno – torej k človeku, njegovi kulturi in videnju sveta. A hipoteze o Stiku se opirajo zgolj na izkustvo Zemljanov: več kot o tem, kaj jim sporoča vesolje, izvedo o tem, kakšne so njihove osebne ali občečloveške predstave, želje in strahovi, ki se porajajo ob transgalaktičnem komuniciranju.
Knjiga, ki za vselej spremeni bralčev pogled na svet, spozna(va)nje in vrednote.
Obseg: 300 strani
